Stvar, ki Američane v Evropi najbolj vrže iz tira

Je soparen, vroč dan v Parizu, Londonu, Rimu, Atenah ali kateremkoli drugem evropskem mestu, ki ga pesti vročinski val. Po dolgem dopoldnevu na nogah se usedete v kavarno in naročite osvežilno hladno pijačo.

Pijača prispe – mlačna. Nobene ledene kocke na vidiku.

Pokličete natakarja in naročite isto pijačo še enkrat, tokrat z ledom. Prinese vam jo z eno samo, žalostno ledeno kocko, ki se stopi, še preden naredite prvi požirek.

"Začela sem govoriti: 'Lahko dobim več ledu?' In potem prinesejo samo dve kocki ledu …" se spominja Newyorčanka Isabel Tan, ki ima iz prve roke izkušnje z evropsko "hladnostjo", ko gre za dodajanje zamrznjene vode v osvežilne pijače.

"Na koncu sem si rekla: 'Kaj pa, če kar vprašam za vedro ledu …' Tako sem vprašala – napol v šali. In res so mi prinesli manjše vedro ledu. Bila sem v Italiji, bilo je zelo, zelo vroče … Tako da se je kar obneslo."

"Zelo ameriška stvar"

Tako kot obstajajo kulturne razlike med ZDA in Evropo glede vprašanja navadne ali mineralne vode, obstaja tudi razkorak v odnosu do hladnosti pijač.

Ko je Tan v Italiji uspešno naročila vedro ledu, je svojo izkušnjo delila na TikToku. Njen video je postal del vala memov, TikTokov in Instagram videov, ki se pojavljajo vsako poletje, ko se Američani množično odpravljajo v Evropo in tam naletijo na dosledno sobno temperaturo pijač.

Po besedah zgodovinarja Jonathana Reesa ta spletni trend odraža resnično, "zgodovinsko pogojeno" kulturno razliko.

"Ostali svet se za led ne briga tako zelo kot ZDA," pravi Rees, avtor knjige "Zaledenela nacija" (Refrigeration Nation: A History of Ice, Appliances, and Enterprise in America). "Navajeni smo, da je led v skoraj vsaki pijači. To je 'zelo ameriška stvar'."

S tem se strinja tudi Amy Brady, avtorica knjige "Led: od pijač do drsališč" (Ice: From Mixed Drinks to Skating Rinks – A Cool History of a Hot Commodity), v kateri razmišlja tudi o okoljskih posledicah množične uporabe ledu.

"Američani so na svetovni ravni edinstveni v svoji absolutni obsedenosti z ledom," pravi.

To potrjuje tudi Tan, ki izhaja iz Singapurja, kjer je odnos do hlajenja povsem drugačen. "V azijski kulturi je pogosto prepričanje, da so tople pijače za zdravje boljše," pravi. Toda leta, preživeta v New Yorku, so jo prepričala o nasprotnem.

"Tudi zdaj, v svoji steklenici za vodo imam ledene kocke," pravi. "Definitivno imam raje ledene pijače. Tudi pozimi pijem ledeno kavo … pijače z ledom pa vse leto."

Evropski odpor do ledu

Drugačno perspektivo ponuja Claire Dinhut iz Velike Britanije: "Osebno res ne maram ledu, prav tako mi ni všeč okus vode," je povedala za CNN Travel.

Dinhut je pol Američanka, pol Francozinja, a čeprav je kot otrok nekaj časa živela v Los Angelesu, nikoli ni razvila naklonjenosti do ameriške ljubezni do ledu. Živela je v Atenah, Pragi in zdaj v Združenem kraljestvu – in vesela je, da v Evropi redkeje naleti na kozarce, polne ledu. Raje ima "dober sorbet".

"Menim, da led razredči okus pijače, pada ti po obrazu, ko piješ, in potem razliješ pijačo. Poleg tega je tudi dober način, da gostinci skrijejo, koliko pijače je dejansko v kozarcu," pravi Dinhut.

Evropsko-ameriški razkol glede ledu morda postaja vir spletnega posmeha v zadnjih letih, a ni nič novega. Brady navaja zgodovinske primere "ljudi z vsega sveta, ki so prišli v Ameriko in bili šokirani".

"Našla sem eseje in pisma Charlesa Dickensa, slavnega britanskega pisatelja 19. stoletja, ki je obiskal Ameriko in bil šokiran – celo zgrožen – zaradi 'kupov ledu', ki so se prelivali iz ameriških pijač," se spominja Brady. "Zaradi naše obsedenosti z ledom smo bili drugim narodom prava predstava."

Po Reesovih besedah težave Američanov z iskanjem ledu v tujini segajo več kot sto let nazaj. "Ljudje iz poznega 19. stoletja, ko so se že navadili na led, so v Evropi zahtevali led in bili zmedeni, ko ga niso mogli dobiti."

Kako so Američani postali obsedeni z ledom

Rees pravi, da lahko ameriško ljubezen do ledu izsledimo do Fredericka Tudorja, podjetnika iz 19. stoletja v Bostonu, ki si je ustvaril pravo bogastvo s prodajo zamrznjene vode in postal znan kot "ledeni kralj".

"On in njegovi sodelavci so našli način, kako izrezati led iz ribnikov in potokov, ga zapakirati na ladje in ga pošiljati po vsem svetu – v Indijo, na Karibe, na ameriški jug," pravi Rees. "Tako se je začela industrija ledu."

Ker je pošiljk ledu ostajalo še veliko, je Tudor začel led razdeljevati ameriškim gostilnam – ti so ga dali v pijače, ljudje so se navadili na hladno in se nato vračali kot kupci. "Ustvaril je trg. Postal je zelo bogat."

Tudor seveda ni bil "prvi na svetu, ki je dal led v koktajl", pravi Brady – kdo je bil, ne ve nihče – a njegovo inovacijo je predstavljal led, ki ga je prinesel v okolja, kjer ta naravno ni nastajal.

V 20. stoletju je led v ZDA postal tudi statusni simbol.

"O ledu so oglaševalske kampanje govorile kot o avtomobilih ali televizorjih," pravi Brady. "Imeti hladilnik z ledom je pomenilo, da si pravi ameriški srednji razred, da si 'uspel'."

V Evropi led nikoli ni dobil take veljave – ne nekoč in ne danes. Medtem ko Američani na led gledajo z navdušenjem, ga Evropejci pogosto dojemajo kot nepotreben in celo nekoliko neokusen.

"Poleti naročim ledene pijače le iz nuje," pravi Dinhut. "A jih potem hitro izpijem, da se ne razredčijo in ne spremenijo okusa."

Rees poudarja, da je res, da "led v pijači avtomatsko razredči okus". A pri Američanih ne gre le za okus, temveč tudi za navado. "Malce noro, a Američani tako dolgo že ljubimo led, da smo pripravljeni žrtvovati okus. Pripravljeni smo celo plačati več za razredčeno pijačo."

Sam Rees priznava, da ga veseli že "pokanje, ko daš led v kozarec, zvok, ko udari ob steno – to me res osreči."

Britanski pogled

Britanka Lacey Buffery, ki se je pred petimi leti preselila v ZDA, je takoj opazila, koliko ledu strežejo. Sprva so ji bile ledene pijače v pločevinkah "prehladne". A sčasoma se je navadila. "Zdaj imam res rada zelo hladne pijače."

Njen britanski partner pa ostaja zvest svojemu nasprotovanju ledu in vedno posebej naroči pijačo brez ledu – kar v ZDA natakarje pogosto zmede.

Ob prihodu v Kalifornijo jo je presenetila tudi velikost ameriških hladilnikov – pogosto dvakrat večji od britanskih – in vgrajeni dozirniki ledu. "Nikoli v Združenem kraljestvu nisem imela hladilnika z dozirnikom ledu," pravi Buffery.

Kot otrok je poleti pila sok iz vrča, ki so ga shranjevali v hladilniku. "Ledene kocke smo imeli le v plastičnih posodicah za led in tudi teh ne veliko – led ni bil lahko dostopen."

Na družbenih omrežjih Buffery opozarja, da je v ZDA običajno, da ti naročeno pijačo dolijejo brezplačno, v Evropi pa je to redkost. "Pri nas plačaš za vsako pijačo posebej, in kdo si želi ves čas plačevati za kup ledu in nekaj coca-cole?"

Buffery priznava, da so se njene navade močno spremenile. Ko se z možem vrneta v Združeno kraljestvo, si namerava takoj omisliti ameriški hladilnik.

Njene izkušnje kažejo, da je razprava o ledu pogosto stvar navade.

V preteklosti so bile poletne temperature v severni Evropi nižje kot v ZDA, a zaradi podnebnih sprememb se mesta kot London in Pariz vedno bolj segrevajo. Kljub temu je led še vedno izjema.

"Po mojih informacijah je led danes v Evropi lažje dostopen kot nekoč, a še vedno ni pravilo," pravi Rees.

Marsikje v Evropi še vedno ne morete biti prepričani, da bodo imeli led. Ne gre – kot namigujejo nekateri TikToki – za pomanjkanje ledu, temveč za kulturno normo.

Medtem ko ameriški hoteli pogosto ponujajo ledomate in trgovine prodajajo vreče ledu, tega v Evropi skoraj ni.

"Ena prvih stvari na seznamu za zabavo v ZDA je: 'Kdo bo prinesel led?'" pravi Brady. "To je res 'zelo ameriško.'"

Kanadčanka Zoe McCormack, ki pravi, da ni Američanka, a ima "enako kulturo ledu", živi v Parizu. Pravi, da v restavracijah pogosto težko dobi led. Pozimi je to ne moti, a mlačna voda v drobnih kozarcih ji gre v nos.

"Ne pijem vroče kave ali čaja, zato mi mlačna voda res čudno diši," pravi.

Dodaja, da tudi pomanjkanje klime in toplejši hladilniki v Evropi prispevajo k temu. Pločevinke ledenega čaja ali sode iz hladilnikov v trgovinah pogosto niso niti blizu resnično hladnim.

"Iščem najbolj zadnjo, ker so tam pločevinke najdlje in so najhladnejše – a včasih tudi te niso res hladne. In si mislim: 'Samo nekaj osvežilnega potrebujem!' Ampak to je tako težko najti."

Nasvet za Američane: "Samo brez panike!"

Če ste Američan, ki se poleti odpravlja v Evropo in vas skrbi pomanjkanje ledu (in morda tudi klimatske naprave ali pipe z vodo), brez skrbi – obstajajo tudi drugi načini, kako se ohladiti: sladoled, sorbet, granita. Vrč tinto de verano v Sevilli bo poln ledu, kozarec rozéja v Provansi pa bo ohlajen do popolnosti.

Evropa ni enotna – vsaka destinacija je drugačna.

"Priznam, res imam rad led, a ko potujem, razumem, da ga ne bom dobil povsod – in včasih sploh ne," pravi Rees.

"In to je čisto v redu. ZDA zapustim prav zato, da izkusim kulinariko drugih narodov – tudi njihove pijače, četudi brez ledu."

Tudi Brady poudarja, da gre pri evropskih pijačah brez ledu le za kulturne razlike in ne razlog za frustracijo. Kot pravi, to ponuja priložnost za "samoopazovanje".

"Poskusite se upreti prvemu impulzu, ki pravi: 'Oh, ta mlačna voda ali čaj je slabša, manj čista, manj okusna'," svetuje Američanom.

"To je zelo ameriški pogled. Če se ga znebite, boste odkrili, kako zanimivo je doživeti, kako drugje po svetu oblikujejo svoje kulinarične navade – in hkrati ne boste izpadli kot naduti tujec."

(Prevod članka "Zakaj se Američani ne morejo sprijazniti z evropskimi pijačami brez ledu": Francesca Street, CNN)